Home / O društvu / Zgodovina gasilstva / Gasilstvo na Slovenskem

Gasilstvo na Slovenskem

Gasilstvo na Slovenskem od 19. stoletja do prve svetovne vojne

Začetek šestdesetih let 19. stoletja je bil čas, ko se je na slovenskem ozemlju vzklila resna misel o ustanovitvi organizacije za gasilsko službo, ki bi bila stalno pripravljena in primerno usposobljena za gašenje požarov. Potrebo po tovrstni organizaciji so najbolj čutila mesta,še posebej mesto Ljubljana, ki je še vedno imelo dobro v spominu požar v »Cukrarni« iz leta 1858, ko je gorelo kar ves teden. Tako je v Ljubljani leta 1862 župan Miha Ambrož prevzel vodstvo gašenja, najel še dva magistratna uradnika za pomoč, osem slug in devet mestnih delavcev. Navkljub vsej zagnanosti pa je bilo vse skupaj preveč pomanjkljivo – sluge, delavci, pomočniki so prepozno prihajali k ognju, orodje, ki so ga uporabljali, se je polomilo ali pa porazgubilo… Vse je kar klicalo po drugačni ureditvi. Pri reševanju problema se je ljubljanski magistrat obrnil na aktivni telovadni društvi Južni sokol in Turnverein, kateri je prosil za prevzem gasilskega opravila v Ljubljani.

Turnverein je prošnjo zavrnil, Južni sokol pa je s svojimi sto člani prošnjo sprejel. Razglašen je bil celo za gasilski red. Na žalost se ta gasilski red ni obdržal, predvsem zaradi nasprotovanja nemškega Turnvereina. Župan dr. Josip Suppan je zato leta 1869 ustanovil pripravljalni odbor za ustanovitev samostojnega prostovoljnega gasilskega društva, ki so ga ustanovili leto kasneje, leta 1870. Mestu Ljubljana so sledila še druga mesta; Celje, Laško, Metlika.

Metlika je 19. septembra ustanovila gasilsko društvo, ki je postalo prvo prostovoljno gasilsko društvo na Slovenskem. Ideja se je začela širiti tudi po drugih slovenskih deželah in leta 1887 dosegla tudi žužemberške veljake, ki so jo udejanjili leta 1888. Do prve svetovne vojne je prostovoljno gasilstvo proniknilo v vsa slovenska mesta, trge in vasi. Tako imamo do začetka prve svetovne vojne pri nas datiranih kar 380 gasilskih društev. Gasilska društva so se že kmalu po ustanovitvi povezovala v deželne zveze.

V naših deželah je v času do 1. svetovne vojne delovalo 8 gasilskih zvez :

1. Zveza prostovoljnih gasilskih društev za Koroško
2. Štajerska deželna gasilska zveza
3. Zveza slovenskih požarnih obramb za Spodnje Štajersko
4. Zveza prostovoljnih gasilskih društev v političnem okraju Ljutomer
5. Deželna zveza gasilskih društev na Koroškem oziroma od leta 1910 dalje Slovenska deželna zveza prostovoljnih gasilskih društev na Kranjskem
6. Kranjska deželna gasilska zveza od leta 1913
7. Zveza kočevskih gasilskih društev
8. Zveza muropoljskih gasilskih društev

Da so bila društva pri svojem delu kar se da učinkovita, so potrebovala kvalitetna orodja in opremo. Kupovala so jo na Nemškem, Češkem in pri Albertu Samassi v Ljubljani. Že takrat so se društva pri zbiranju denarja za nakup opreme obračala na sponzorje, imovitneže, prirejala gasilske veselice, zbiralne akcije in razne druge prireditve. Potrebno je poudariti tudi takratni zanos vseh članov gasilstva pri opravljanju svojega dela. Gasilci so hiteli na pomoč ne glede na svoje nacionalne ali druge politične poglede. Pripadati gasilstvu je pomenilo pomagati bližnjemu v nesreči. Večina članov v društvih je delovala v duhu gesla: »Bogu na čast, bližnjemu na pomoč

Gasilstvo na Slovenskem med in po 2. svetovni vojni

Aprila 1941 so okupatorji zasedli slovensko ozemlje in ob prevzemu oblasti v deželi po svoje uredili tudi gasilsko službo. Italijani so v okupirani Ljubljani prostovoljno gasilstvo razpustili, delovala je le poklicna gasilska četa v Mestnem domu v Ljubljani, kjer pa je bilo vse več italijanskih gasilcev, pripeljanih večinoma iz Trsta. V Grosuplju, Kočevju, Novem mestu, Metliki in Logatcu so bile pomožne čete pod vodstvom italijanskih gasilcev, Nemci pa so organizacijo podredili policiji oziroma protiletalski zaščiti, ko pa je Italija leta 1943 kapitulirala, so obnovili gasilske čete v Ljubljani in njeni okolici ter jih vključili v protiletalsko zaščito. Žalosten je podatke, da je bilo med okupacijo našega ozemlja uničenega okrog 75 % gasilskega orodja in kar 90 % gasilskih cevi.

Po letu 1945 se je nova oblast soočila s težkimi vprašanji in problemi, tudi s takimi kot je zaščita pred požari, eksplozijami… Kot jedro organizacije je v Ljubljani ostala poklicna gasilska četa, počasi pa je delo zaživelo tudi v prostovoljnih gasilskih društvih. Slednja sicer niso imela ne domov, ne orodja, ne oblek, a veliko željo po ponovni ustanovitvi društev in voljo do prostovoljne pomoči. Položaj društev je bil težak še posebej na Dolenjskem, Notranjskem in Kočevskem, na Gorenjskem in Štajerskem pa so do junija 1945 že uspeli obnoviti gasilsko organizacijo.

Pri podpori prostovoljnih gasilcev se je izkazalo tudi Ministrstvo za notranje zadeve, ki je v od 1. julija do 30. novembra 1945 razpisalo petmesečno nagradno tekmovanje, na katerega so se prijavile skoraj vse gasilske čete v LR Sloveniji. Razpisali so nagrade za prve tri čete, ki bodo dosegle najboljše rezultate. Okrajna gasilska poveljstva,so po zbranih podatkih ugotovila, da so gasilci opravili skupaj nekaj milijonov prostovoljnih delovnih ur. Tako so iz požganih nastali novi domovi, razbita gasilska vozila so bila popravljena, popravljene so bile prav tako tudi strehe, vsa okna in vrata, gasilsko opremo in orodje pa so vzdrževali z največjo skrbjo. Število prostovoljcev, ki so čutili potrebo po udejstvovanju v gasilstvu je po vojni naraščalo in s tem tudi standard društev.

Tudi naše, žužemberško prostovoljno gasilsko društvo je po vojni trpelo izgube, a s pomočjo prizadevnih krajanov, sponzorjev in delovnih članov društva se lahko danes pohvalimo s prenovljenim, sodobno urejenim gasilskim domom in povsem novim gasilskim vozilom.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja