In Memoriam Gregorju Krakarju

Zadnje besede, ki jih je namenil svojim gasilcem, preden je za vedno zaspal, so bile: ”Srečno. Zaupam v vas.” In res nam je zaupal. In mi smo zaupali njemu.

V petek, 24. avgusta, niti močno sonce, ki je ogrelo dan, ni moglo pregnati temačnosti, ki jo je v Žužemberk in med žužemberške gasilce prinesla vest o smrti našega člana, predanega gasilca in izjemnega človeka Gregorja Krakarja.

Znameniti rimski cesar Mark Avrelij je zapisal, da je živeti ena najbolj redkih stvari na tem svetu. Večina ljudi le obstaja. A naš tovariš Gregor ni sodil me te ljudi. Sodil je med tiste, ki so se zavedali življenja in ga živeli. A ne zase, temveč za druge.

Gregor Krakar je v gasilske vrste vstopil pred enajstimi leti. Že takoj po včlanitvi v društvo je postal del mlade in zagnane ekipe gasilcev, ki so verjeli, da je gasilstvo veliko več, kot le preživljanje prostega časa. Kako resno je vzel gasilstvo, se je izkazalo v letih, ki so sledila. Takoj je opravil tečaj za gasilca in pričel obiskovati izobraževanja in tečaje, s katerimi se je kalil kot operativni gasilec.

Gasilstvo je razumel drugače, kot velika večina njegovih sovrstnikov. Zavzemal se je za operativno pripravljenost društva in skupaj s sovrstniki poskrbel, da je nivo operativne pripravljenosti v našem društvu na zavidljivem nivoju. Z rednimi tedenskimi operativnimi vajami, ki jih je vodil, je skrbel za stalno pripravljenost operativnih gasilcev, kot član upravnega odbora pa je aktivno sodeloval tako pri prenovah gasilskega doma in smiselnem preurejanju gasilskih prostorov, kot tudi pri nakupih novih gasilskih vozil in gasilske opreme, pri čemer je zavzeto sledil smernicam razvoja gasilstva v Sloveniji in po svetu.

S poveljnikom Petrom Košičkom sta bila prva, ki sta v Žužemberk prinesla vest o tekmovanju Fire Combat, se ga udeležila kot tekmovalca, in poskrbela, da je ta tekmovalna disciplina zaživela v Žužemberku kot edinem gasilskem društvu na Dolenjskem. Šel je še korak dlje in poskrbel, da je Žužemberk postal eden izmed najvidnejših in najkvalitetnejših organizatorjev tega tekmovanja v Sloveniji. S to potezo je naše društvo dobilo pomembno mesto na zemljevidu slovenskih prostovoljnih gasilskih društev.

Zadnja funkcija, ki jo je opravljal, je bila funkcija namestnika poveljnika. In opravljal jo je z odliko. Ni se branil dela, nikoli ni obveznosti prelagal na druge. Dano besedo je držal, dano obljubo je izpolnil.

Bil je eden ključnih oseb v društvu, ki so v gasilske vrste vabili nove, predvsem mlajše gasilke in gasilce. Znal jih je prepričati. Ne z besedami, temveč z zgledom, z zanosom pravega gasilca. Bil je njihov mentor, a jih ni učil. Z dejanji jih je navdihoval za gasilstvo. Z dobrimi nameni je vedno znova iskal nova poznanstva, ki so se nato stkala v prijateljstva, prijateljstva so prerasla v tovarištvo. In tovarištvo nikoli ne zamre. Niti takrat, ko preneha biti srce. Tovarištva ne vzame niti zadnji dih na Zemlji. Tovarištvo ostane. Za vedno. In to nam je pokazal prav Gregor.

Njegove zadnje besede, ki jih je namenil gasilcem, preden se je poslovil, so bile: ”Srečno. Zaupam v vas.” In res nam je zaupal. In mi smo zaupali njemu.

Težko je dojeti, tovariš, da te ni več. Še težje sprejeti. Bil si človek z veliko začetnico. Bil si gasilec s srcem in dušo. In tak boš za vedno ostal v našem spominu in naših srcih. A ne samo v srcih žužemberških gasilcev, temveč tudi v srcu gasilcev iz cele Slovenije, s katerimi si stkal vezi tovarištva na tekmovanjih, prireditvah, skupnih vajah, intervencijah.

Gregor, zvok gasilskih siren tebi v slovo je na pokopališču zarezal v tišino, a ni mogel zapolniti praznine, ki je ostala za teboj. Praznino bodo lahko sčasoma zapolnili le spomini nate in na tvoj neusahljiv duh tovarištva, pogumnost in požrtvovalnost. In teh spominov imamo veliko.

Smrt vzame telo,Bog vzame dušo, naš razum ohrani spomine in srce ohrani ljubezen. Naša vera nam da vedeti, da se bomo ponovno srečali. In do takrat, tovariš, hvala in počivaj v miru v zemlji in v kraju, ki si mu toliko dal.

M.F.