Prostovoljno gasilsko društvo Žužemberk Na pomoč!
Tako kot v mnogih mestih, na trgih, so tudi v Žužemberku že v 16. stoletju pereč problem predstavljali požari; nekatere so zanetili Turki na svojih roparskih pohodih, druge kmetje v kmečkih uporih, vzroki nekaterih požarov, kot je bil npr. požar leta 1591, ko je v Žužemberku pogorel grad in trg, pa niso znani.
Ljudje so se bali za svoje premoženje in svoje življenje in prav ta zavestna skrb je bila odločilnega pomena pri ustanovitvi gasilskega društva. Vse do leta 1888 so ljudje lahko zgolj s skrbjo in brezupom opazovali, kako jim ognjeni zublji uničujejo sadove celoletnega dela in njihov trud spreminjajo v ničvreden pepel. Tudi zato je ideja o ustanovitvi požarne obrambe pri ljudeh takrat vzbudila veliko zanimanja in požela močno odobravanje vseh Žužemberčanov. Pripravljalni odbor, ki je bil izbran, da idejo udejanji, je bil sestavljen iz takrat zelo uglednih mož, kot so bili takrat nadučitelj Franc Koncilija, Jakob Dereani, Josip Rohrman in Franz Wallan. Slednji je sestavil pravila društva, ki so bila 7. Aprila 1888 z odlokom c. kr. vlade tudi potrjena. Rojstni dan društva je bil 27. maja 1888. Udeležilo se ga je 100 ljudi, od katerih jih je kar 74 takoj pristopilo v društvo kot člani. S pomočjo trških veljakov si je nova organizacija že v prvem letu delovanja zgradila gasilsko shrambo ter kupila poleg manjšega orodja tudi brizgalno. Ognjeni krst nove prostovoljne organizacije je bil še istega leta, 12. decembra, ko je gorela hiša Ivana Pijelke, kjer je požarna bramba uspešno hitro omejila požar in preprečila nevarnost, ki je grozila trgu.
Ustanovitev požarne brambe je odjeknila tudi v Ameriki, kjer so žužemberški izseljenci zbrali vsa potrebna sredstva, da so izdelali in domov poslali krasen rdeč prapor, na katerem je bila bogata vezenina velikega gasilskega znaka – vse je bilo ročno delano v svili in zlatu. Prapor so krasili trakovi ponosne slovenske trobojnice, ki so imeli napis z zlatimi črkami:
PROSTA POŽARNA BRANMBA ZUZEMBERSKA
USPOMIN IZ AMERIKE !
C. 1891 O.
Navkljub vsej že nakupljeni opremi, pa društvo vse do leta 1895 ni imelo zgledne brizgalne. Tako so se odločili in zbrali 1885 goldinarjev ter že omenjenega leta kupili pri takratni Samassovi tovarni v Ljubljani močno brizgalno, ki je v dolgih šestdesetih letih »obiskala« skoraj vse suhokranjske vasi. V tem času so v društvu nabavili tudi več lestev, cevi, paradne in delovne obleke ter druge potrebne gasilske pripomočke.
Vse od ustanovitve pa do leta 1920 je gasilstvo vzorno vodil in skrbel za razvoj te dejavnosti nadučitelj Franc Koncilija. V času prve svetovne vojne pa je društvo, tako kot še mnoga druga, utrpelo hude izgube, saj so bili člani vpoklicani v vojsko iz katere se mnogi niso vrnili. Tudi, ko se je vojna končala, društvo vse do leta 1929 ni imelo možnosti za razvoj, saj ni imelo resnega in močnega vodstva. V letu 1929 pa so izvedli akcijo pridobivanja novih članov, ki je bila uspešna. Leto kasneje, 1930 , so na občnem zboru izbrali novega načelnika – šolskega upravitelja Franca Mrvarja, ki je vodil posle društva do druge svetovne vojne in tudi v vojnem času. V tem obdobju je društvo predvsem tehnično napredovalo. Septembra 1930 si je društvo pri strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani nabavilo novo dvokolesno štiricilindersko motorko, kupilo voz, več drugega materiala ter 1000 m cevi s spojkami in ostalim potrebnim priborom, da so lahko črpali vodo iz Krke pri mostu direktno do farne cerkve na Cviblju. Ves potrebni znesek za nakup novih tehničnih pripomočkov je društvo zbrali z društvenimi prireditvami, z zbirkami in darovi društvu naklonjenih rojakov iz Clevelanda. Leta 1938 pa se je gasilcem uresničila do takrat zgolj tiha, neuresničljiva želja – želja po novem gasilskem domu, ki bi ustrezal novim standardom, novim potrebam. Tako so ob 50-letnici 16. junija 1938 slovesno otvorili nov gasilski dom, ki je bil po svoji zunanjosti okras Žužemberku, prav tako kot je tovrsten okras danes naš obnovljeni dom. Navkljub vsem uspehom društva na tehničnem in organizacijskem področju, pa tudi njemu druga svetovna vojna ni prizanesla.
Obe svetovni vojni sta društvo zelo oslabili; veliko mladih obetavnih gasilcev je izgubilo življenje na bojiščih, orodje in naprave so bile uničene ali pokradene. V maju 1941 je italijanska vojska vdrla v gasilski dom in iz njega odpeljala brizgalno, vozove, cev in ostalo opremo ter se naselila v domu, kar je glavni razlog, da po vojni dom ni bil uničen. Vse orodje, ki ga je vojska vrgla iz doma, so gasilci spravili v šolo, nekaj pa kar po hišah in shrambah v Žužemberku. Po kapitulaciji Italije je bilo orodje zopet zbrano in shranjeno v dom a le do leta 1944, ko so Žužemberk okupirali nemški vojaki. Iz doma so odpeljali nov voz za prevoz moštva, cevi in drugo motorko. Na splošno je vojna v Suhi krajini povzročila veliko škode in gorja, sploh v Žužemberku, ki je bil kar dvaindvajsetkrat bombardiran; grad je bil porušen, farna cerkev prav tako, šola in sodišče sta pogorela.